Ali kako mi je Oto Pestner pokazal, da svoje sanje lahko živiš – ne glede na to, koliko si star.
Ko smo v družini izvedeli, da PGD Bled ob 140. obletnici društva pripravlja gasilsko parado, nas ni bilo treba prepričevati, da si jo gremo ogledat od blizu.
Sinu Oliverju so namreč gasilci že od nekdaj zanimivi, jaz pa sem vedel, da bo dogajanja – in s tem priložnosti, da stestiram novo kamero in nov objektiv – ogromno. Kljub dežju smo pobrali svoja šila in kopita (na kamero seveda nisem pozabil), se usedli v avto in smo šli.
Od parade do veselice
Sprva smo si nameravali ogledati samo parado, na koncu pa smo pristali tudi na veselici v Ledeni dvorani. Kmalu po uvodni slovesnosti se je vse skupaj razživelo. Dobra družba. Hrana in pijača. Srečelov. In seveda narodno-zabavna glasba. Na odru se je pojavil Alpski kvintet.
Znan obraz med neznanimi
Čeprav mi ta zvrst glasbe ni tuja – konec koncev izhajam iz Begunj na Gorenjskem, kjer so doma Avseniki – za ta ansambel do tistega dne še nisem slišal. No, ko pa sem malo bolje pogledal, sem vendarle prepoznal znan obraz. Bil je Oto Pestner!
Glas, ki ga čas ne izbriše
Nisem njegov oboževalec. A se ga dobro spomnim še iz otroštva. Predvsem iz televizije. Doma ga nismo nikoli poslušali, pa smo vseeno vedeli kdo je. Starši in znanci so o njem govorili s spoštovanjem: Prvi glas slovenske popevke. Predstavnik zlate in verjetno neponovljive dobe slovenske glasbe. Legenda, eden in edini, slovenski ponos.
Je eden tistih, ki so tam. V kolektivni zavesti slovenskega naroda. Prepoznaš jih v trenutku. Tudi če jih dolgo časa ne vidiš ali slišiš.
Ko se spomini spremenijo v navdih
In tistega sobotnega dne sem se ga resnično razveselil. Kot starega prijatelja, ki ga srečaš po nevem koliko letih. Za kratek čas me je vrnil nazaj v preteklost. Hkrati pa me je tudi presenetil in me navdal z upanjem…
Pri dobrih devetinšestdesetih letih namreč še vedno aktivno nastopa. Se pravi, da se da. Življenje se ne konča pri petdesetih ali šestdesetih. Tudi v the letih lahko človek še vedno počne stvari, ki ga veselijo. Ki ga izpolnjujejo. In Oto je živi dokaz za to.
Nazaj k objektivu
No, da se vrnem nazaj na uvodno misel. Na paradi in kasneje na veselici smo se imeli super. Uspelo mi je posneti dovolj video materiala za tole mini serijo tukaj. Obenem pa sem naredil tudi nekaj fotografij članov Alpskega kvinteta . Te tri, ki sem jih vključil v ta blog zapis, so v vertikalnem formatu, preostale pa v horizontalnem. Če te slučajno zanima uporaba ali odkup katere izmed fotografij, mi lahko pišeš.